Volčje noči, cviljenje čoka in ženske v belih rjuhah: to se je dogajalo na Slovenskem

Decembrski čas je bil na podeželju že od nekdaj zelo poseben in poln običajev. Dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja je povedala, da so čas med božičem in praznikom svetih treh kraljev včasih imenovali "volčje noči". Gre za izraz, ki izvira še izpred krščanstva. "Verjeli so, da je takrat odprto nebo in da se na zemljo vračajo duhovi prednikov. Verjeli so, da je v tem času mogoče videti v prihodnost in tudi vplivati nanjo."

Posebej na tri svete večere – božič, novo leto in svete tri kralje – so zato radi vedeževali. Dekleta je zanimalo predvsem, kdaj in s kom se bodo poročila, sicer pa je bilo osrednje vprašanje, kaj se bo dogajalo v družini, napovedovali so tudi letino in morebitne smrti v prihodnjem letu, je naštela Židov. Načinov "gledanja v prihodnost" je bilo veliko.

Cvetovi "napovedali" poroke in smrti

Na praznik svete Barbare 4. decembra je bilo v navadi, da so v vodo dali vejice slive, višnje ali češnje, ki so jih nato hranili na toplem. Če so vejice do božiča vzcvetele, je to pomenilo, da bo v hiši poroka. Z vejicami so "napovedovali" tudi smrt. Včasih je imel vsak član družine svojo vejico in za tistega, čigar vejica ni vzcvetela, so predvidevali, da bo v naslednjem letu umrl.

Po besedah etnologinje je bil močan element, s pomočjo katerega so "napovedovali prihodnost", voda. "Na božič so dekleta gledala vodo v studencih, koritih, škafih, da bi v njej uzrle podobo bodočega moža. Ponekod so na novo leto vrgla v studenec rdeče jabolko in glede na to, kako se je to obrnilo, naj bi vedela, ali bodo dobila dobrega in pridnega moža ali ne. Če je bil navzgor obrnjen pecelj, je pomenilo, da bo priden, če je bila muha, pa hudoben."

Goreči čok ali božični panj

Vprašanje poroke je bilo tudi sicer eno osrednjih vprašanj pri vedeževanju. O njej so dekleta vedeževala tudi ob tako imenovanem gorečem čoku ali božičnem panju. "Ko so še imeli odprta ognjišča, so na ognjišče dali velik kos lesa in ga zakurili. Ta čok je moral goreti od božiča do silvestrovega ali svetih treh kraljev. Doživljali so ga zelo osebno – mu nosili hrano in pijačo in ga imeli za kraj prerokovanja za več stvari. Spremljali so, kako gori, kakšne zvoke spušča, kako ogenj plapola. Prasketanje naj bi pomenilo poroko," je povedala Židov. Če je čok cvilil, je to pomenilo srečo in božjo pomoč. Če se ni hotel vžgati, pa hišni požar, nesrečo. Če je prehitro zgorel, je to napovedovalo zdrahe s sosedi. Zelo pomembno je bilo, da ogenj ni ugasnil, medtem ko je bila družina pri polnočnici; če bi takrat nehal goreti, bi bil to zelo slab znak.

Vlivanje svinca

Zanimivo je, da so gojili tudi prepričanje, da se na božič in staro leto živali v hlevu pogovarjajo med sabo, razume pa jih lahko tisti, ki ima v žepu praprotno seme. Živali naj bi se pogovarjale o tem, kaj se bo v prihodnjem letu dogajalo v družini.

Zelo razširjeno pa je bilo tudi vlivanje svinca na omenjene tri svete večere. Staljen svinec so vlili v vodo, na podlagi tega, kako se je oblikoval, pa so napovedovali prihodnost. Ponekod so namesto svinca uporabljali vosek ali tudi jajca.

Tovrstnih običajev je bilo po besedah Nene Židov zelo veliko. Kdaj so se oblikovali, ni znano. Zamirati so začeli med obema vojnama, ko so bili ljudje že nekoliko bolj izobraževani, je dejala. A marsikje so kot del tradicije ostali in živeli naprej.

Lucije z očmi na krožniku

December pa so nekoč zaznamovala tudi posebna bitja. Lucije, ki so jih poznali predvsem v Prekmurju, na širšem območju severovzhodne Slovenije in v Porabju, so hodile od hiše do hiše na predvečer svete Lucije 13. decembra. Lucije so bile ženske, odete v bele rjuhe, v rokah pa so nosile krožnik z iztaknjenimi očmi prašiča ali petelina. Hodile so od hiše do hiše in strašile otroke, ki niso bili ubogljivi.

Ponekod sta hodili po dve, ena grozna in ena prijazna, ki je otroke obdarovala. "Nekoč sem govorila z gospo iz Prekmurja, ki je povedala, da kot majhna ni marala jesti polente, in ko je prišla lucija, ji je zagrozila, da če ne bo jedla polente, ji bo iztaknila oči," je povedala Židov. Danes je še edini obhod lucij na Cvenu v Prlekiji, kjer so šego leta 2008 začeli ponovno obujati. Sicer pa je ta običaj v 60. letih začel zamirati.

V nekaterih vaseh v okolici Bohinja je še vedno ohranjen običaj otepanja. Ponekod poteka na štefanovo, 26. decembra, ponekod pa na silvestrovo. Otepavci, ki po izročilu prinašajo srečo, maskirani hodijo od hiše do hiše, domačini pa jim dajo hrano ali denar. Tistim, ki jih ni doma ali ki nočejo odpreti, so na vrata ali na steno hiše običajno narisali klobaso.

Na gorenjskem in avstrijskem koroškem pa je bilo razširjeno preganjanje pehtre ali pehtre babe, kar je prvotno potekalo na predvečer svetih treh kraljev. Pehtra baba je bila podobna luciji, odeta v belo rjuho in s šibo v roki. Po vasi je strašila otroke, ti pa so jo odganjali z zvonjenjem kravjih zvoncev. Običaj je po besedah etnologinje ponekod med Slovenci na avstrijskem Koroškem še vedno živ. V Sloveniji se je najdlje ohranil v Podkorenu, kjer ga zdaj ponovno obujajo.

Ostanki poganskih ritualov

Veliko teh običajev, ki jih danes poznamo kot krščansko tradicijo - lucije naj bi bile denimo povezane s svetnico Lucijo - izvira iz predkrščanstva, je še dejala Židov. O tem je pisal tudi dr. Miran Puconja, ki je o ljudskih običajih na Cvenu izdal knjigo Slovenska kmečka kultura – Na Cvenu od zemljiške odveze do začetka tretjega tisočletja.

Takole so njegove ugotovitve povzeli na spletni strani Društva cvenskih čehov in diklin, ki prireja obhode lucij: "Prvinska simbolika 'licij' (lucij, op. a.) je najverjetneje povezana s keltskim in sploh indoevropskim kultom vračanja mrtvih prednikov. Že v 6. stoletju pred našim štetjem so se Kelti poslavljali od starega leta s praznikom Samheim, praznikom sonca, ki se je začel na večer 31. oktobra. (...) Živela je vera, da je v tej noči bog smrti dovolil rajnim vrnitev na zemljo, da bi jo napolnili s smrtjo in strahom. Na tisto noč se je zabrisala razlika med živimi in mrtvimi, vsi so se pomešali med seboj. Verjeli so, da so duše nekaterih ujete v telesih divjih živali. Tudi so verjeli, da se tisto noč hudobni duhovi in druge pošasti prišle na dan, da bi ustrahovali ljudi. Zato so maskirani ljudje uprizarjali prizore, ki so zbujali strah; na ta način bi bili podobni hudobnim duhovom in bi se jih tako lahko ubranili. Ker je pogansko izročilo živelo tudi v naših prednikih, je krščanstvo prvotni poganski kult časovno premaknilo v čas godovanja svetega Miklavža in Lucije ter z njima dodalo krščansko vsebino."

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Režiser, ki je šel v zapor